Nikoli ne veš kaj ti prinese življenje. Jaz sem postala mamica, ko sem bila še zelo mlada v času študija. Nosečnost me je presenetila, ampak nikoli nisem podvomila v svojo odločitev. Takrat sem še živela v študentski sobi in sem morala končati četrti letnik študija. Zelo mi je bilo slabo, tako da bi morala celo v bolnico. Ker sem morala študij dokončati, sem se nekako potrudila in vzdržala še zadnje mesece študija. Vmes sem sicer morala zaradi krvavitev v bolnico. Vendar se je vse srečno končalo. Ko sem bila noseča, sem sanjala, da bom rodila hčerko, da bo slikarka in sanjala sem njeno ime. To je bilo neobičajno ime, vendar sem vztrajala pri tem, da ji bo tako ime kot sem videla v sanjah.

Danes je moja hčerka odrasla. Dobila je ime, kot sem ga videla v sanjah. Tudi njene slike so čudovite. Rada jo imam in skupaj sva prebrodile veliko poti. Hitro sva ostali sami in sva skrbeli ena za drugo. Danes je uspešna študentka, ki se zavzema za človekove pravice. Trenutno ima simpozij v tujini. Pogrešam jo, ker je veliko odstotna od doma. Skupaj imava tudi čudovite živali. Te so bile vedno del najinega življenja. Sploh si ne predstavljam, da jih ne bi bilo. V lanskem letu, se je poškodoval moj pes, za katerim sem jokala vsak še tri mesece vsak večer. Težko je bilo brez njega. Res sem ga imela rada. Imela sem občutek, da se čutiva. Sedaj imam psičko, ki je zelo drugačna od njega.

Torej, moje mnenje je, da se vsak rodi z namenom. Četudi se nam včasih zdi, da ne vemo kam nas vodi pot. Rada imam svojo družino v katero sem se rodila. Mama mi je dala napotke, tako da sem mogoče danes veliko bolj potrpežljiva in skrbna mama kot bi bila sicer. Oče mi je dal srčnost in sestra mi daje podporo v življenju. Ne predstavljam si, da bi bil kdo drugačen kot je.