Če se spomnite na svoje študentske sobe, potem se sigurno spominjate skromne sobe, postelja ni bila dobre kvalitete, skoraj povsod pa so kavči nadomestili postelje. Sam sem bil tako navajen spati na slabih ležiščih, dobra postelja je bila luksuz, ki v študentskih sobah ni bil možen. Kolikokrat sem moral spati na starih kavčih in polomljenih posteljah. Najbolj pa te moti to, da si moral za takšno sobo vsak mesec plačati visoko najemnino.

To so bila res leta, ko si se sprijaznil, takšna kot je bila postelja, takšno si sprejel, enostavno se nisi pritoževal. Saj ne bom rekel, da se nismo imeli lepo, tudi telo je bilo mlado in ni čutilo bolečin zaradi slabih postelj, a danes si ne predstavljam več, da bi spal na takšnih ležiščih. Ko pomislim nazaj, si rečem, da so to res bili lepi časi, a študentske so be in stanovanja bi morale biti lepše, postelja bi morala biti dobra in kvalitetna, ne pa da so bile po sobah slabe postelje, ponekod tudi kavči. 

Večji nadzor bi moral biti pri oddaji stanovanj za študente, se mi zdi, da se vsaka luknja lahko danes oddaja, študentje pa so primorani sprejeti takšne pogoje in tako živeti, ker drugače ne morejo. Sam sem srečen, da imam danes svoj dom in je moja postelja na kateri danes spim udobna, predvsem pa kvalitetna. Vem pa tudi, ko bo moj otrok šel študirat, da bom prvo preveril, kakšno ima posteljo. Pripravljen sem mu kupiti novo vzmetnico, da bo le postelja zanj dobra. Moji starši mene niso prav nič vprašali, kašna je moja soba, postelja, kajti dovolj ji je bilo to, da sobo imam. Niso bili časi, da bi se pritoževal, lahko si samo bil hvaležen, da si dobil sobo in lahko študiral.