Vsako leto, ko gremo na dopust opazujem plovila in vedno dobim isti občutek, kako bi jaz živela na morju. Verjetno nisem edina, ki se tako počuti na morju, ker ima človek dopust, se sprosti, se zabava, mu je lepo, tako enostavno pozabi na probleme, opazuje plovila, kako plujejo po morju svobodno, potem ni nič čudnega, da si marsikdo želi, da bi tako živel.

Sama sem samotarka, rada sem sama in po navadi se zvečer na morju odpravim na sprehod, rada se sprehajam prav po marini, ker dobim ta morski dopustniški občutek, ko opazujem plovila in poslušam glasbo, ki prihaja iz različnih strani. Da bi imela željo po kakšni jadrnici ali čolnu, to pa nisem imela nikoli. Rada sem jih samo opazovala, kako se gibljejo po morju.

Še posebej so mi bili ljubi dnevi, ko se je pripravljalo k dežju, takrat sem se sprehodov še posebej veselila, ker sem opazovala naravo, plovila, ljudi, kako razburkano je morje in kako visoki so valovi. Narava ima svojo moč in v takšnih dnevih si to še bolj lahko doživel.

Tako so mi moji stalni sprehodi po marini, ob plaži prišli v navadi, plovila me zazibajo v lepe misli, morje me umiri, zvoki živali pa pričarajo nasmešek na obraz. Rada imam obalo in vse kar paše zraven. Tudi sprehodi pozimi so lepi, prav posebni, mogoče kdaj še lepši, kot pa sredi poletja, ker takrat ima narava spet svoje druge čare, takrat bolj opaziš sončne žarke, plovila ki čakajo poletje, mrzlo morje, ki je čisto kot biser. 

Včasih, ko v službi delam, si kdaj ukradem čas zase in na hitro pogledam kakšna plovila, ki me popeljejo na morje, tako dobim potrebno energijo za naprej, da lahko svojo delo opravljam naprej z veseljem, plovila, morje in sonce, to je moje veselje, to je kar me osreči in prikrade nasmeh na obraz.