Bila je sedem zjutraj, ko sem prispela v pisarno in zopet sem se potopila iskanje, kje je kritina, ki je včeraj nisem našla. Sedaj namreč iščem, če je kakšne preveč, kar bi pomenilo, da je bila ena kritina narobe prodana. Ta zgodba bi bila najlepši zaključek, ne glede na to, kakšno bi bilo odstopanje v ceni. Bolje kakšen evro premalo kakor pa to, da nismo imeli zaloge.

Iskanje se je vleklo v nedogled, ampak sem vztrajala do konca. Ko sem bila že pri zadnjih zalogah, sem še skoraj obupala nad tem, da bom našla rešitev, ki bi bila najboljša. Preverila sem še tam, kjer je stara kritina, ki nam ostaja, in to je bilo moje zadnje upanje.

Na srečo sem tam našla težavo, na katero sem po tihem upala. Tam je bila ena kritina na zalogi, ki ne bi smela biti. To je sicer pomenilo, da je bila nova kritina prodana po prenizki ceni, ampak vsaj nismo šli v minus. Sreča v nesreči je bila delna. Sedaj bo treba, najdi račun, da se vidi, kdo je naredil takšno napako in potem bo direktor določil, kaj se bo zgodilo. Prav ne upam preračunati, koliko manj je bilo zaslužka, ker ne vem, ali hočem vedeti. Ampak me vseeno daje radovednost, tako da bom to zagotovo naredila, samo da najdem ta račun. 

Dokler nisem našla vseh podatkov, sem bila raje tiho o tem, kaj sem našla do sedaj, da se ne bi začela prehitro, kakšna slaba volja. V roku ene ure sem našla še vse ostale podatke in potem posredovala vse direktorju, ker sem imela takšna navodila. Na srečo minus v zaslužku ni bil velik, tako, da možno, da ne bo nihče dobil kakšne resne kazni. Vem, da se to lahko hitro marsikomu zgodi, ker nihče ni popoln. In tudi takšna situacija je boljša kakor pa, če se kritina niti ne bi našla.